Član slovenske B reprezentance v smučarskih skokih, Jaka Hvala, uspešno okreva po poškodbi levega kolena na tehničnem treningu na skakalnici v Beljaku pred dvema mesecema. Jaka je v pogovoru opisal, kako poteka rehabilitacija, kdaj bi se lahko vrnil na skakalnice in še kaj.
Jaka Hvala [foto: GEPA]
Jaka Hvala, dodobra ste že zakorakali v proces rehabilitacije po poškodbi kolena na začetku letošnjih priprav, ko ste padli ob pristanku na skakalnici v Beljaku. Kakšno je vaše stanje danes?
Počutje je v redu, koleno počasi napreduje. Pod pogačico je še malce otečeno, a večjih težav pri izvajanju vaj nimam. Po koncu treningov je malce razboleno, vendar je celotna ekipa tako profesionalna, da ni nikakršnih skrbi. Vaje nam počasi nalagajo in stopnjujejo, tako da res lahko rečem, da za enkrat vse poteka super. Vesel sem, da je tako.
Če se vrneva k tistemu nesrečnemu dnevu, ko ste padli v Beljaku. Bilo je na samem začetku priprav na novo sezono. Se velikokrat spomnite na ta dogodek, se kaj “tolčete po glavi”, če temu lahko tako rečeva?
Zdaj niti ne več. Morda sem se le v prvih dneh in v dneh pred operacijo, zdaj pa se ne več. Gledam naprej, grem iz dneva v dan.
Kako poteka rehabilitacija?
Delam vaje za krepitev stegenskih mišic, sprednjih in zadnjih in vaje za vse mišice okrog kolena. Delam vaje, ki kolena samega ne obremenjujemo preveč. Na začetku sem vaje izvajal bolj v sedečem položaju, potem sem dodajal utež okrog gležnja in vaje z elektrostimulatorjem, zdaj že delam z več utežmi. Počasi napredujem, iz dneva v dan je več vaj, katere sem sposoben izvesti. Gremo zelo počasi, ker je oteklina še vedno prisotna in je potrebno biti pozoren na to, da se le ta ne poveča, ampak da se počasi manjša.
Jaka Hvala [foto: GEPA]
Imate v glavi kakšen datum, ki vam hkrati predstavlja tudi motivacijski cilj?
Vsi pravijo, da bom teči lahko začel po 12 tednu, jaz pa sem trenutno še v zelo zgodnji fazi, saj je od operacije minil šele dober mesec dni. Nisem nestrpen, ne želim prehitevati dogodkov. Delam, kar mi rečejo. Upam, da bo šlo vse po načrtih in da takrat, ko bo koleno bolj stabilno, ne bo težav.
Gre za podoben potek rehabilitacije kot pa pri Robertu Kranjcu, ki je zaradi poškodbe kolena moral izpustiti celotno lansko sezono?
Načeloma grem skoraj po isti poti kot on, tudi operiral me je isti kirurg, kot njega, doktor Stražar. Robi mi je bil v veliko pomoč, podelil mi je nekaj koristnih nasvetov, zaupal mi je, kako se je počutil in kakšne vaje je delal.
Izvajate vaje sami, ali se kdaj priključite tudi reprezentančnim kolegom, že samo s tega vidika, da ohranite stik z ekipo?
Z reprezentančnimi kolegi smo neprestano v stiku. Ko sem bil še doma, sem se jim pridružil na treningih, da sem jih malce videl, tudi meni pa je bilo zaradi tega lažje. Zdaj pa sem na rehabilitiaciji v Čatežu. “Kolenčkarjev” nas je kar veliko, tudi iz drugih športov. Dobro se zastopimo, tako da je za enkrat super. Ni nam dolgčas, tudi treningi, ko smo tri ure dopoldne in še tri ure popoldne v telovadnici, minejo hitro.
Verjetno zaradi dejstva, da ste v teh dneh blizu vode, lažje preživljate tudi vročino?
V fitnesu je kar vroče, a nam nato dovolijo tudi oddih v vodi. Lahko bi bila sicer bolj mrzla, a kakorkoli, za osvežitev je dobra.
Jaka Hvala [foto: GEPA]
Vožnje po toboganu pa verjetno odpadejo?
Vsekakor. Za to ni dovoljenja, niti ne želim ničesar tvegati. Sem že v zgodnji fazi rehabilitacije in sem zelo pozoren na vse.
Letošnja sezona je olimpijska. Je zaradi tega še težje, ker veste, kaj sama sezona prinaša?
Tega res ni bilo ravno lahko sprejeti, a saj sem še mlad in imam še vse pred sabo! Po eni strani mi je zato zelo težko, a po drugi strani spet ne. Odvisno kako pogledam na situacijo. Na treningih mi je namreč res šlo že zelo dobro, napake s simetrijo sem praktično v celoti že odpravil, iz treninga v trening je šlo bolje, nato pa padec. Na začetku me je to potrlo, a če gledam drugače, vem, da ko se vrnem na skakalnice, bo lažje, ker sem znova dobival prave občutke. V podzavesti so ostali dobri skoki.
Robert Kranjec je, ko je začel z rehabilitacijo, kmalu imel začrtan datum, kdaj naj bi se vrnil na skakalnice. Je tudi pri vas tako?
Prehiteval ne bom ničesar. Mislim, da smo takšnih primerov imeli že veliko, ko so se vračali prehitro in so znova vse strgali. Čez to res ne bi rad šel še enkrat. Moja rehabilitacija je v primerjavi z Robijevo malo krajša. Novembra bodo kirurgi, fizioterapevti in ostali povedali, kako vidijo koleno in če bom še jaz čutil, da sta obe nogo enako močni, da ne bom imel problemov z gibljivostjo in da bom v glavi pripravljen, se bom vrnil na skakalnico.
Torej zimska sezona povsem vendarle še ni odpisana?
Recimo da ne, a o tem niti nočem preveč razmišljati. Nenazadnje smo na rehabilitiaciji zelo zaposleni in ni časa za to razmišljanje, kar je povsem prav. Korak za korakom, da česa ne prehitimo.
Včeraj se je zaključila kolesarska Dirka po Franciji. Niti ne bi izgubljala besed o uspehih nekdanjega kolega Primoža Rogliča. Kako vi vidite na njegovo probrazbo in predstave, ki jih kaže na kolesu?
Tour sem letos res veliko spremljal, predvsem gorske etape, tudi tisti dve pred Primoževo zmago. Na žalost sem zgrešil ravno to, ko je zmagal, saj sem bil v bazenu, a sem takoj pogledal posnetek. Primožu le kapo dol! Drugih besed tu ni. Da je iz skokov tako hitro presedlal v drug šport in dobil etapo na največji dirki na svetu… ne vem, kaj naj sploh rečem, lahko mu le čestitam!
Je njegova zgodba lahko tudi inspiracija za vas? Bili ste že v samem svetovnem vrhu smučarskih skokov, sledila je kriza in zdaj še poškodba. Vztrajnost in delo se, kot dokazuje Primož, povrneta.
V športu je potrebno biti trmast, vztrajen in delaven. On je zelo lep primer tega, lepo nam je pokazal, da se da. Po zmagi sem se tudi sam malce pohecal, da če se koleno ne pozdravi, kot se mora, bom šel v kolesarstvo. Pet let časa si vzamem in je to to. Malce heca, dobro vem, da ni tako lahko! Mislim, da sam tega, kar je uspelo Primožu ne bi bil sposoben narediti. Zares neverjetno!