Urša Bogataj z medaljema osvojenima na olimpijskih igrah mladih [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
Na Brišah pri Polhovem Gradcu je doma uspešna slovenska skakalka Urša Bogataj. Je najmlajša članica ženske A ekipe, v letošnji sezoni pa je uspešno nastopala v premierni sezoni svetovnega pokala. 16-letnica je januarja v Innsbrucku na olimpijskih igrah mladih v posamični konkurenci osvojila bronasto medaljo, na ekipni tekmi pa je stopila še stopničko višje. V svoji starostni kategoriji sodi med najboljše na svetu. Uspešna je bila tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu v turškem Erzurumu, saj je z ekipo osvojila bronasto medaljo. Na domači tekmi svetovnega pokala na Ljubnem ob Savinji je zanjo navijal poln avtobus sokrajanov, Urša pa se jim je oddolžila z 20. in 26. mestom. S smučarskimi skoki je pričela pri enajstih letih v Mostecu pri skakalnem klubu Ilirija.
Urša, kako si se znašla med skakalkami? Kako se je začela tvoja športna pot?
V Polhovem Gradcu so v preteklosti potekale tekme v smučarskih skokih na alpskih smučeh. Tam je vedno skakal tudi oči, jaz pa sem ga že od majhnega gledala. Nato so naredili še manjšo skakalnico, kjer sem tudi tekmovala. Če se prav spomnim, sem bila takrat četrta. Vse skupaj me je začelo zelo zanimati. Na smučiščih sem vedno skakala, skoraj več kot smučala. S treningi smučarskih skokov pa sem začela pri enajstih letih.
Se spomniš tvojih prvih skokov v Mostecu?
Teh skokov se dobro spominjam. Bilo mi je zelo zanimivo in sem uživala, tako kot še vedno. Vse skupaj se je začelo tako, da sem se z alpskimi smučmi spuščala po doskočišču skakalnice, saj so v klubu zame še iskali skakalne smuči. Nekje po štirinajstih dneh sem jih dobila. Skupaj z bratom (op.p. Tine je skoke začel trenirati istočasno) sva se nato znova pričela voziti po doskočišču, tokrat s skakalnimi smučmi. Sledili so prvi skoki na skakalnici. Najprej sem odšla na šest metrsko skakalnico, kjer sem skočila dvakrat in se že odpravila na deset metrsko. Postopoma pa sem nato prehajala na vedno večje. Skakati s skakalnimi smučmi je seveda drugačen občutek, vendar velikih težav s tem nisem imela.
Kako pa so na tvoje začetke gledali domači in sošolci?
Doma so me vsi podpirali. Babico je bilo sicer nekoliko strah, kar jo je še sedaj. Še kakšno leto nazaj so bili nekateri začudeni, ko sem jim dejala, da skačem, saj sploh niso vedeli, da se s tem športom ukvarjamo tudi dekleta.
Urša Bogataj [foto: GEPA]
Koliko deklet pa skače pri nas?
V A ekipi nas je šest. Poleg mene še Katja Požun, Špela Rogelj, Anja Tepeš, Maja Vtič (op.p. njen oče prihaja iz Dvora) in Eva Logar, ki pa se je v letošnji sezoni poškodovala. V B ekipi pa so Ema Klinec, Barbara Klinec, Julija Sršen, Manja Pograjc in Agata Stare. Poleg tega v mlajših kategorijah skoke trenira še kar nekaj deklet. Skupno nas je okoli trideset. Vsako leto pa jih je več.
Kako poteka običajen trening?
Poleti, ko smo na pripravah, imamo po zajtrku pol ure časa, da se pripravimo za trening na skakalnici. Po kosilu imamo eno do dve uri prosto, na kar se znova odpravimo na skakalnico. Znova naredimo od šest do sedem skokov, na kar sledijo še kondicijske vaje. Sledi večerja in raztegovanje. Pozimi pa je zaredi tekem manj časa za trening. Takrat običajno izvedemo le en trening na skakalnici, na kar sledi še kondicija.
Ali dostikrat trenirate s fanti?
S fanti, tudi s člani A reprezentance, se dostikrat vidimo, predvsem v Kranju. Pozimi je teh srečanj manj, saj je na sporedu veliko tekem. Nas pa vsako leto bolj resno jemljejo.
Lahko nekoliko več poveš o opremi, ki jo uporabljate?
Pri vsem je najbolj pomembna tehnika, to je osnova, zatem pride oprema. Poznamo različne vrste smuči, trše in mehkejše. Tudi dresi se razlikujejo, odvisno kateri ti bolj ustreza, hitrejši ali počasnejši material. Imamo še okovje, čelado, čevlje, očala in rokavice. Letos smo dobili kar nekaj dresov. Enega uporabim za trening, dva pa sem imela za tekme, med katerima sem izbrala tistega, ki mi je v danem trenutku najbolj ustrezal.
Poleg glavnega trenerja Matjaža Triplata je letos z vami začel delati tudi pomočnik trenerja Primož Peterka. Kakšen je Primož kot trener?
Ko se gre za resno delo, je on zelo resen. Takrat smo vse punce skoncentrirane v trening. V prostem času pa zna ekipo povezat med seboj, saj se takrat veliko šalimo in smejimo. Kadar ne skačeš ravno najbolje ter si slabe volje, te Primož dostikrat spravi v dobro voljo.
Ali lahko pričakujemo, da bo katera od deklet ponovila Primoževe uspehe?
Vse delamo na tem. Upam, da to uspe tudi meni.
Urša Bogataj po tekmi na Ljubnem [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
V letošnji zimi je bilo zelo malo snega. Kako je to vplivalo na realizacijo treninga?
To na naš trening ni veliko vplivalo. V Kranju je bila skoraj celo zimo pripravljena skakalnica, drugače pa tudi običajno veliko treningov opravimo v tujini. Letos je bilo enako. Se pa sedaj gradi skakalnica v Planici, zaradi česar bodo pogoji za trening v prihodnje boljši.
Kakšne pa imate pogoje za trening, če jih primerjaš z ostalimi reprezentancami?
Nemške in avstrijska ekipa ima nekaj več skakalnic za trening. Pri nas lahko praktično treniramo le v Kranju. Glede finančnih pogojev pa so nam letos namenili nekaj več sredstev, kar se je poznalo tudi na kvaliteti treninga.
Veliko časa si odsotna od doma zaradi treningov in tekem. Obiskuješ srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Kako ti uspe združiti šport in šolo?
Že v začetku septembra se moram potruditi, da dobim nekaj ocen, ki jih potrebujem. V novembru se nam začne zimska sezona. Med treningi na pripravah se je zelo težko še učiti, saj ves čas nekaj misliš in se je težko skoncentrirati še na učenje. Ko pa se sezona konča, po tekmah v Planici, pa moram pridobiti vse ocene, ki mi manjkajo. Letos m manjka še nekaj ocen iz prejšnje konference. Zaradi treningov in tekem sem bila to konferenco le nekaj dni v šoli.
Kako na skoke gledajo učitelji in tvoji sošolci?
Večina me podpira in gleda na to pozitivno. Se pa med njimi najdejo tudi izjeme.
Letos sta se zgodili dve veliki prelomnici v ženskih skokih. Najprej je bila disciplina uvrščena na olimpijske igre, za medalje se boste merile v Sočiju leta 2014, nato pa je bil uveden še svetovni pokal. Kdo je “kriv”, da se je vse to zgodilo?
Vsi skupaj smo to dosegli. Ženski skoki so tako zelo napredovali, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo.
Urša Bogataj [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
V letošnji sezoni se le na dveh tekmah nisi uvrstila med dobitnice točk. Najboljšo uvrstitev imaš 17. mesto iz japonskega Zaoa. Kje se še skrivajo rezerve za prihodnjo sezono?
Rezerve imam še povsod, predvsem pa v tehniki. Jezi me, da na treningih nastopim veliko bolje kot na tekmah. V glavi bom morala še nekoliko preklopiti. Sicer pa z letošnjo sezono nisem povsem zadovoljna. Vem, da sem sposobna veliko več. Na nekaj tekem lahko gledam pozitivno, na nekaterih pa sem naredila preveč napak.
Koliko tekmovalk pa se udeleži tekem svetovnega pokala?
V letošnji sezoni nas 50 na nobeni tekmi ni bilo, zaradi česar kvalifikacije nikoli niso bile potrebne. Običajno nas je bilo na tekmi okoli 47. Vsako leto pa je na tekmah prisotnih več tekmovalk.
Katere pa so tiste najboljše tekmovalke na svetu in v naši reprezentanci?
V naši ekipi je bila letošnjo sezono najboljša Katja Požun (op.p. sedma v skupnem seštevku svetovnega pokala), v svetovnem merilu pa so najboljše Američanka Sarah Hendrickson, Avstrijka Daniela Iraschko in Japonka Sara Takanashi.
V svetovnem pokalu je slavila Sarah Hendrickson, ki je bila praktično za razred boljša od vseh. V čem je njena prednost, da ji ne morete konkurirati?
Njena glavna prednost je v izredno dobri tehniki. Preko poletja so morale Američanke trdo trenirati, enako smo trdo delale tudi me.
11. in 12. februarja sta tekmi svetovnega pokala potekali tudi na Ljubnem ob Savinji. Na vsaki tekmi vas je spodbujalo okoli 3.000 navijačev, kar je trenutni rekord na tekmah za dekleta Kakšni so občutki nastopiti pred tako množico navijačev?
To je bilo nekaj povsem novega za nas. Sama česa podobnega še nisem doživela, zato sem bila morda nekoliko bolj nervozna. Običajno je tekme svetovnega pokala spremljalo do 100 ljudi. Na Ljubnem pa jih je bilo zares zelo veliko. Bilo je odlično, predvsem zaradi vzdušja. Tekmi sta bili zelo velika izkušnja za naprej. Prišlo pa me je spodbujati tudi poln avtobus mojih navijačev, kar je bila zame še dodatna motivacija.
Navijači Urše Bogataj na Ljubnem ob Savinji [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
Kaj je ovira, da vas organizatorji svetovnega pokala zadržujejo na srednjih skakalnicah (skakalnicah do 100 metrov)?
Natančnega vzroka ne vem. Lani smo sicer imeli v Vikersundu eno tekmo celinskega pokala na 120 metrski skakalnici. S časoma, ko se bo nivo skakalk dvignil, nam bodo dovolili skakati tudi na večjih skakalnicah.
Si želiš, da bi tudi dekleta imela svojo novoletno skakalno turnejo?
Seveda bi bilo dobro, upam in želim si, da bi to enkrat uvedli. Z veseljem bi se udeležila teh tekem.
Kaj meniš o novih pravilih v smučarskih skokih – upoštevanje vetra in naleta?
Z uvedbo teh pravil so tekme bolj pravične. Glavna prednost pa je, da tekme niso tako hitro odpovedane, kot so bile v preteklosti.
Olimpijske igre mladih so svojevrstno doživetje. Kaj vse ste počeli na igrah?
Poleg tekmovanj smo imeli organizirane delavnice. Predvsem mi je bilo všeč, ker je vse potekalo v angleščini, saj smo slovensko govorili le znotraj ekipe. To je bil velik plus, ker se tako naučiš jezika in vzpostaviš stike z drugimi. Na tak način sem spoznala tudi nekaj novih ljudi. Z osvojeno bronasto medaljo pa sem dobila potrditev, da med mojimi letniki sodim med najboljše.
Kako pa sicer komunicirate s tekmovalkami drugih ekip na samih tekmovanjih?
Z večino ekip komuniciramo v angleščini. Z Rusinjami in Čehinjami pa se uspemo nekaj dogovoriti tudi v srbščini.
Kaj šteješ za najboljši dosežek tvoje dosedanje kariere?
Največ mi pomeni letošnje tretje mesto na olimpijskih igrah mladih v Innsbrucku. Tam sem naredila dva dobra skoka, eden od njiju je bil res zelo dober. Seveda pa sem ponosna tudi na ekipni medalji na olimpijskih igrah in mladinskem svetovnem prvenstvu, ker smo na ekipnih tekmah še bolj povezani med seboj. Na teh dveh tekmah sicer nisem nastopila zelo dobro.
Urša Bogataj [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
Koliko znaša tvoj najdaljši skok?
Najdlje sem skočila 132 metrov na treningu v nemškem Klingenthalu. Trenutno pa najdaljši slovenski ženski skok znaša 147 metrov, ki ga je Maja Vtič postavila ravno tako na treningu v Klingenthalu.
Ali te je strah na vrhu skakalnice?
Na vrhu skakalnice me še nikoli ni bilo strah. Adrenalin se je povečal le pri prehodu na večje skakalnice, na primer iz 60 na 100 metrsko skakalnico.
Skoki veljajo za bolj varne športe, saj poškodb ni veliko. Si imela že kakšno poškodbo?
V dosedanji karieri še nisem imela poškodbe. Upam, da jo tudi v prihodnje ne bom imela. Menim pa, da so skoki najbolj varen zimski šport.
Imaš željo, da bi se spustila po planiški velikanki? Kdaj bomo lahko dekleta spremljali na letalnicah v Planici, Vikersundu ali Kulmu?
Po letalnici bi se takoj spustila, vendar bi morala biti za polet v Planici bolje pripravljena. Upam, da bom kdaj dobila to priložnost.
Katja Požun, Eva Logar, Špela Rogelj, Urša Bogataj in Matjaž Triplat [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
Zakaj skačete iz višjega naleta kot fantje?
Razlika v naletu se vedno bolj izenačuje, čeprav so še vedno razlike. Glavni razlog je v konstrukciji telesa, pri čemer so fantje ob isti višini naleta hitrejši.
Na tekme potujete na razne konce sveta. Kje vse si že bila?
Bila sem na Norveškem, Japonskem, Češkem, Poljskem, Finskem, v Estoniji, Turčiji, Avstriji, Nemčiji in Italiji, manjka mi le še Amerika. Moram pa reči, da se nikamor ne bi preselila, saj je najlepše doma.
Zgodi se vam tudi marsikaj zanimivega. Lahko poveš kakšno anekdoto?
Na poletnih pripravah sva bili z Majo Vtič skupaj v sobi. Dostikrat se šalimo o Primožu, takrat smo to storile na večerji. Zaspala sem ob devetih, saj sem bila utrujena, Maja pa je še brala knjigo. Nekaj pred enajsto pa se Maja zadere. Meni ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, Maja pa je slišala le, da je nekdo zaprl vrata sobe. Ugotovili sva, da nama je Primož v sobo podtaknil živega ježa. Temu dogodku se še velikokrat nasmejemo. Ravno tako je Primož poskrbel, da je Špela Rogelj nevede iz treninga v Klingenthalu v nahrbtniku domov prinesla skalo.
Pri skokih je pomembna tudi teža. Ali morate skakalke zelo paziti na težko in imeti strogo dieto?
Glede prehrane se moramo nekoliko paziti, da se ne zredimo preveč. Glede na dolžino smuči imamo namreč določeno težo. Do sedaj s tem nisem imela problema. Nas pa je sedaj večina v teh letih, ko se še razvijamo, zato bom morala najbrž nekoliko bolj paziti glede prehrane. Drugače pa to ni nič groznega, jesti moraš normalno, predvsem pa zdravo.
Kdo je tvoja vzornica?
Vzornica mi je Petra Majdič, ker je bila vztrajna tudi v trenutkih, ko ji ni šlo, ter je dobro razmišljala glede športa na splošno in kako priti do uspeha.
Urša Bogataj v družbi vzornice Petre Majdič in reprezentančnih kolegic [foto: Klemen Zibelnik/smucka]
Katera je običajno tvoja “cimra” na tekmah?
Med seboj se odločimo, kako bomo spale. Dostikrat sem bila v sobi z Anjo Tepeš, včasih tudi z Majo Vtič in Špelo Rogelj. Se menjamo, nimamo stalne “cimre”.
Kakšno pa je vzdušje v ekipi?
Vzdušje v ekipi je odlično. Seveda pride tudi do kakšnih prepirov, kar pa je za dekleta že značilno.
Kako se spopadaš z vse večjo medijsko pozornostjo, ki ste jo deležne skakalke?
Pred leti je bilo najvišje tekmovanje v ženskih skokih celinski pokal, zato je bilo temu primerno tudi medijsko pokrivanje, čeprav so nastopile iste skakalke kot sedaj, le ime tekmovanja je bilo drugo. Svetovni pokal pa je le nekaj drugega kot celinski pokal. Če pa zasledim kakšno novico o sebi, pa jo seveda preberem.
Skoke trenira tudi tvoj brat Tine. Kako uspešen je?
Tine je dober. Letos je postal državni podprvak v svoji starostni kategoriji, poleg tega je z ekipo Ilirije postal državni prvak. Seveda mu dam tudi nasvete, včasih tudi on meni. Deliva si izkušnje.
Se ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Naši treningi vsebujejo tudi druge športe. Za ogrevanje dostikrat odigramo odbojko. Drugače pa zelo rada smučam, vendar mi to preko sezone ne uspe velikokrat. Med sezono pred pomembnejšimi tekmami željo o smučanju omenim trenerju, ki presodi ali je smotrno, da grem ali ne. V Erzurumu pa nam je sam predlagal, da lahko gremo smučat.
Tvoje želje za prihodnost? Kje se vidiš čez deset let?
Vem, da se mi bo trud enkrat poplačal, saj trdo treniram. Se pa tudi čez deset let vidim v smučarskih skokih.
Na koga se lahko obrnejo dekleta, ki jih zanimajo smučarski skoki?
Odidejo naj do skakalnega kluba, na primer v Mostec v Ljubljano, kamor sem odšla tudi sama. Tam jih bodo lepo sprejeli.
Urša Bogataj je lani v Planici štartno številko predala Thomasu Morgensternu [foto: Klemen Zibelnik/smucka]