Če Rajmond Debevec v rokah drži puško, prizor vsekakor ni prav nič nenavaden, prej pričakovan. Slika pa postane občutno bolj nevsakdanja, ko si le lučaj stran Petra Majdič in Urška Žolnir z maskirno kremo mažeta obraz, Filip Flisar pa s kompasom ter zemljevidom v rokah išče svoj položaj ter kmalu zatem sledi Mariji Šestak, ki je s polnim nahrbtnikom stekla proti helikopterju. A vse to so prizori z urjenja večje skupine slovenskih športnikov, ki se te dni mudijo na usposabljanju v vojaški bazi na Kočevskem in tako izpolnjujejo enega od pogodbenih členov pogodbe o zaposlitvi pri Slovenski vojski. Olimpijski prvaki, dobitniki kolajn na največjih tekmovanjih in zvezdniki slovenskega športa tokrat brez sponzorskih našitkov in mobitelov, ki so skupaj z denarnicami varno zaklenjeni v omaricah, izpolnjujejo ukaze nadrejenih. Kot vrhunski športniki sicer brez večjih težav premagujejo napore tridnevnega tabora pri Kočevski Reki ter se potikajo po krajih, kjer je narava še skorajda povsem nedotaknjena. “V preteklosti je bilo usposabljanje morda nekoliko monotono. Letos druženje vsekakor ni enolično. Športnikom smo pripravili pester program, v katerem je osnovna ideja posredovanje življenjsko pomembnih znanj. Govorim o orientaciji, preživetju v naravi, prvi pomoči in podobnem,” pojasnjuje poveljnik športne enote Slovenske vojske Igor Stergar, zadovoljen z angažiranostjo zbrane druščine, v kateri so denimo tudi kar trije dobitniki kolajn z zadnjih olimpijskih iger v Londonu.
Filip Flisar se je lotil priprave hrane za večerjo [foto: slovenskavojska.si]
“Znova sem najstarejši”
Vojaška obleka, čelada, premazan obraz, čvrsta vojaška obutev, velik nahrbtnik … Skorajda je ne bi prepoznali. A izdajata jo nasmeh in njene oči. Urška Žolnir, novopečena olimpijska prvakinja, ki se je odločila, da bo svojo kariero vendarle podaljšala še za kakšno leto ali dve, pravi, da s ponosom obleče vojaško obleko. “Poskušam postoriti vsaj del tistega kot drugi pripadniki Slovenske vojske,” pravi 31-letna Savinjčanka, ki ima na tokratnem urjenju obsežno družbo svojih judoističnih prijateljev. Matevž Ceraj, Lucija Polavder, Raša Sraka in drugi mojstri tatamijev pa se tudi na urjenju niso mogli izogniti borilnim veščinam. “Res pa je, da so te borbe nekoliko drugačne. Gre za kombinacijo borilnih veščin. Žal vseh prijemov nato na svojih tekmovanjih ne morem uporabljati. Je pa to zanimiva popestritev,” dodaja Žolnirjeva, ki je sicer stara znanka Slovenske vojske, a se po stažu nikakor ne more primerjati z Rajmondom Debevcem. Zimzeleni strelec je v vojaški ustroj vključen že vse od leta 1991, pred tem pa je nosil še zeleno uniformo jugoslovanske ljudske armade. “Znova sem najstarejši,” se pošali najboljši slovenski strelec in dodaja, da se je način dela v vojski v zadnjih dobrih dveh desetletjih dodobra spremenil. “Današnji rod športnikov je lahko vesel, da imamo športno enoto. Včasih tega niti ni bilo,” dodaja Debevec, ki ima zaradi svojih izkušenj tudi nekoliko večjo besedo v primerjavi s preostalimi športniki iz pisane palete panog.
Del vojaške taktike je tudi maskiranje [foto: slovenskavojska.si]
Tridnevno urjenje ali “hitri tečaj”
Tridnevno urjenje ali “hitri tečaj” med drugim vključuje tudi streljanje, vkrcavanje v helikopter, teoretične delavnice, orientacijske vaje, pohode … Slovenski športni junaki so deležni tudi klasične vojaške prehrane, nad katero se niso pritoževali, spijo pa v šotorih. “Zanimivo. To je del tega. Navsezadnje smo vojaki,” pravi Peter Kauzer, ki se je minuli mesec s svojo dolgoletno spremljevalko veselil rojstva hčerke Nole. Zato se kar samo po sebi poraja vprašanje, ali je spanec boljši v vojaškem šotoru ali v topli domači postelji ob nočnih budnicah mleka željnega dojenčka. “Priznati moram, da je hčerkica ponoči zelo pridna, zato je domači spanec boljši,” se je nasmehnil hrastniški krotilec brzic. “Veliko se dogaja. Program je pester, kar mi zelo ustreza. Po dolgi sezoni je takšno urjenje tudi sprostitvene narave. No, vsrkal sem tudi veliko novih stvari, ki pa niso povezane z mojo osnovno dejavnostjo. To je vedno dobro,” pa je urnik pohvalil aktualni olimpijski podprvak v metu kladiva Primož Kozmus, eden od številnih atletov v vojaški uniformi. “Priznam pa, da se veliko raje potikam po gozdu kot pa sedim v vojaški učilnici,” je z zanj značilnim nasmehom pripomnil slovenski rekorder.
Športniki so opravili 10 km pohod. Na pohodu so morali na posameznih točkah poiskati hrano za večerjo. [foto: slovenskavojska.si]
Flisar: Vojska mi je pisana na kožo
“Delamo, kar moramo. A pomembno je tudi druženje. Prav zanimivo je kramljati s športniki, ki jih poznam s televizijskih ekranov,” pa opozarja kolesar Kristjan Koren, ki je ob sproščenih pogovorih zaradi nedavnih afer deležen številnih vprašanj o dopingu. “Vem in razumem, da ljudi to zanima. A sam ne vem, kaj počne Lance Armstrong,” pravi Koren. Za dobro voljo pa ob večjih naporih vseskozi skrbi smučar prostega sloga Filip Flisar. “Uživam. Rad imam naravo, rad imam akcijo. Vojska mi je pisana na kožo. To je to. Polet s helikopterjem, tek, bojne rane … Sam sem se najbolj veselil streljanja. Vesel sem bil že, ko sem v rokah držal puško brez nabojev,” je v svojem slogu hitel pojasnjevati brkati Mariborčan.