Kaj imajo skupnega Medulin, Vogel in Urban Roof v Ljubljani? Če na hitro pomislite, prav nič. Če pomislite malo bolje, pa kaj kmalu ugotovite, da vsi trije nudijo številne užitke marsikateremu športniku. In Marko Grilc je eden izmed njih.
Tri različne deske, tri različne lokacije, en sam človek in en dan. Zadeva sploh ni tako enostavna, kot se morda sliši. A če si Marko Grilc, tako imenovani Grilo, je tudi to enostavno. In res. Ko Marko začuti, da obstaja še nekaj, kar ni na njegovem seznamu že uresničenih želja, pa čeprav ni odvisno zgolj od njegovih bogatih izkušenj in znanj, temveč bolj od vremenskih razmer, ga nič ne ustavi. In začne se čakanje. Čakanje na tisti pravi trenutek, ko zapiha veter in ko vstaneš zelo zgodaj zjutraj samo zato, da lahko pofuraš val, powder in rampo. Čakanje, ko boš lahko občutil ta užitek, in čakanje na vremenske razmere, ki prej niso, kot pa so naklonjene. In nato klic. Jutri je dan D. Večletna želja ter nekaj mesečno čakanje postaneta resničnost. Ob sedmi uri zjutraj je skupina prijateljev skupaj z Markom že v vodi. Nekateri so morali na pot že ob treh zjutraj, da lahko okusijo ta trenutek. Trenutek, ko pofuraš val v lepem sončnem vremenu v več kot sto kilometrov oddaljeni Istri. Uspe prvemu, drugemu in nato furajo naprej in se zabavajo. Ob pol desetih se Marko iz vode vrne silno zadovoljen. Prva misija je uspela, a ni časa za pretirano veselje. Treba je vzeti pot pod noge in čim hitreje na Vogel. Kot pravi Marko: “Takšni pogoji niso pogosto na voljo.”
Ura je dve in Marko je ponovno v akciji. Odloči se za powder. Kaj pa drugega. Več kot 60 centimetrov novozapadlega snega sploh ne nudi druge možnosti. Bord na rame in gremo na vrh. Ni časa za klepetanje. In ko je enkrat na vrhu, pogled proti ekipi, nekaj navodil in gremo. Da je to Grilčev drugi dom, ne dopušča niti najmanjšega dvoma. To je on. Zadovoljen, ko pride dol, ne pusti dihati. Gremo dalje in še enkrat in še enkrat. Kot da bi čakal celo večnost na ta trenutek. Do zadnjega, ko že vsi odidejo s smučišča, se ne ustavi, nato pa je vidno zadovoljen. “Uf, tale zadnji šot nam je pa ratal. Zakon,” navrže in že je v nizkem štartu v dolino. “Valove smo imeli zato, ker piha jugo, ampak ta jugo tudi na Vogel velikokrat prinese oblake in meglo. Danes je res neverjetno, ker smo imeli sonce praktično do tega trenutka. Zdaj so itak že zaprli, tako da gremo v Ljubljano.”
Še zadnji spot v vrsti. Ob devetih zvečer so že vsi v Urban Roofu. Vidno utrujeni, a pripravljeni na sklepno dejanje. Marko vzame skejt in skupaj s Timotejem se tokrat poda na rampe pod okriljem ljubljanskega skate parka. Vse svoje znanje z belih strmin tako prenese na precej manjšo desko s štirimi koleščki, ki jo suvereno upravlja med izvajanjem različnih trikov.
Tik pred polnočjo, kot v Sneguljčici, Marko zaključi svojo misijo in zdaj se končno ponudi priložnost za počitek. Večletna želja je izpolnjena in odkljukana je še ena kljukica na seznamu uspešno opravljenih in prepoznavnih projektov, kot so Grilomentary, Grilo’s Cliptionary in Grilosode. Zelo preprosto in tako enostavno, če si Grilo.