Marko Grilc [foto: RedBull]
Grilomentary – igrano dokumentarni film o Marku Grilcu.
Cankarjev dom, Linhartova dvorana. Četrtek 23. december, ob 21h.
Že nekaj tednov se med slovenskimi športnimi navdušenci, še posebej pa med ljubitelji deskanja, veliko govori o filmu Grilomentary. Igrani dokumentarec o Marku Grilcu bo jutri, četrtek premierno prikazan v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, predstava, katere gostiteljica bo Ota Roš, pa je že nekaj dni popolnoma razprodana. Vstopnice za dvorano, ki sprejme okoli 600 ljudi, so pravzaprav pošle v dobrem tednu, včeraj pa so v promet spustili še tiste rezervirane, ki jih nesojeni lastniki niso pravočasno potrdili. Štirideset jih je bilo prodanih prej kot v treh dopoldanskih urah!
Dan pred premiero smo se o projektu, snemanju, zvezdništvu in občutkih pred premiero pogovarjali z glavnima akterjema projekta, Markom Grilcem in režiserjem Domnom Smerdelom. Slednjega je ekipa filma pričela klicati kar “Steven”, po znamenitem holivudskem režiserju Spielbergu, oba pa bosta seveda jutri v centru pozornosti.
Marko Grilc:
Le redki športniki doživijo rojstvo filma, ki je posvečen prav njim. Kakšni so občutki ob prihajajočem filmu o Marku Grilcu?
Marko Grilc: Mislim, da je to zelo velika čast zame. Obenem pa mi je bil film zanimiv nov izziv, saj sem bil postavljen v vlogo, ki je nisem vajen, v vlogo igralca. A moja vloga je bila res enostavna, glede na to, da sem moral igrati samega sebe.
Kako so se na novico o filmu odzvali tvoji kolegi iz sveta snowboardinga? Misliš, da so nevoščljivi?
Marko Grilc: Mislim da ne, predvsem jih vse zanima, kako bo izgledalo vse skupaj. Bližnje prijatelje in istočasno boarderje pa sem vključil v film in imajo v njem svoje prizore.
Kako je potekalo snemanje? Je bila to zabavna izkušnja, ali ne preveč?
Marko Grilc: Snemanje je bilo izjemno zabavno. Res veliko smo se smejali, večino scen smo posneli hitro, a vseeno z nekaterimi nismo bili zadovoljni in so nam že kar presedale, saj nikakor niso hotele izgledati, kot bi si želeli.
Se je Steven (Domen Smerdel) izkazal za dobrega režiserja in scenarista?
Marko Grilc: Mislim da se je izkazal odlično. On je bil tisti, ki je vse skupaj vodil in dirigiral. Vse scene je imel v glavi, vse je bilo povezano. Šlo je za veliko mero zaupanja med nama, to se je izkazalo med samim snemanjem, ko na primer sploh nisem vedel kam v filmu bo sodil določen prizor. On pa je tudi poslušal moja mnenja, ki so bila predvsem orientirana na to, da se film čim bolj približa stvarnosti mojega zivljenja.
Kako se pripravljaš na premiero filma?
Marko Grilc: Predvsem ti zadnji dnevi so zelo naporni. Polno telefonskih klicov, opravkov, a zaenkrat se še ni nikjer zalomilo. Komaj čakam na premiero!
Ali imaš kaj treme? Kako bi občutek pred premiero primerjal z občutkom pred velikimi deskarskimi tekmami, na primer Air&Style?
Marko Grilc: Trema, to je najbolj zabaven del. A trema pred premiero ni nič v primerjavi s tremo pred veliko tekmo. Najhuje, kar se lahko zgodi je, da ljudem film ne bo všeč. Ko pa se zbudim pred tekmo, kot je Air&Style pa je prva misel, da moram danes pravzaprav riskirati svoje zdravje, če hočem priti do dobrega rezultata.
Ali boš po premieri filma zvezda?
Marko Grilc: Mislim, da ne bom nikoli tako prepoznaven v Sloveniji, da bi se lahko reklo da sem res zvezda. Velikokrat pa se mi zgodi, da se ljudem zdim poznan, vendar ne vedo, kam sodim. Tako me je pred dnevi nagovoril taksist, ki sem se mu zdel znan. Nato me je vprašal, če sem iz Šiške … (Marko ni iz Šiške – op.avt.)
Marko Grilc [foto: RedBull]
Domen Smerdel:
Kako ti je uspelo v filmu ohraniti pravo razmerje med zaigranim in dokumentarnim? Bo film deloval kot pravi Markov portret ali bo fikcija prevladala?
Domen Smerdel: Ne vem. O tem nisem analitično razmišljal. Morda je naravnost in pristnost, ki so jo do zdaj opazili vsi, ki so film lahko videli, posledica tega, da so fantje in punce igrali sami sebe. Seveda pa smo lahko uspešno sodelovali tudi zato, ker se vsi skupaj poznamo že nekaj časa, zato ni bilo problemov pri navezovanju stikov. Prepričan sem, da so tudi nastopajoči vsaj približno vedeli v kaj se spuščajo. Mislim, da bodo gledalci v filmu spoznali Marka precej intimno in dobili nek vpogled v življenjski slog, ki ga trenutno živi skupaj s prijatelji. Zagotovo se mi zdi to bolj zanimivo. Vsekako bolj kot, kaj pa vem, kronološki pregled njegovih uspehov z Markovimi komentarji.
V filmu nastopa tudi Ula Furlan. Kako ste jo privabili k sodelovanju?
Domen Smerdel: Ula je del scene. Morda ni neposredno povezana z bordanjem in smučanjem, jim je pa zato skupno obiskovanje podobnih zabav. Mediji so velik del Markovega življenja, za vlogo novinarke, ki predstavlja medije v filmu pa smo potrebovali igralko, ki bi se hitro vklopila in hitro odigrala, saj ima Marko zelo malo časa. Poleg tega pa že s svojo naravno podobo nekako spadala zraven. Ko smo ji poslali scenarija, je bila takoj za.
Koliko časa je trajalo snemanje filma? Kje vse ste snemali?
Domen Smerdel: Večina igranih prizorov je bila posneta junija na različnih lokacijah v Ljubljani. Temu so sledile dooolge počitnice, nato pa smo v jesenskih dneh posneli še zimske prizore na ledeniku Dachstein. Morda je zanimivo to, da smo prizor, v katerem se Marko vozi v avtomobilu, snemali na dveh popolnoma različnih lokacijah, z zamikom enega meseca, v dveh različnih avtomobilih.
Grilomentary predstavlja en dan v življenju Marka Grilca. Kako ste se spopadli z izzivom strniti celo življenje in kariero športnika v en dan?
Domen Smerdel: Dogodivščine tega dne so na nek niti ne preveč abstrakten način tisto, kar njegovo življenje zaznamuje. Močan poudarek je na lanski sezoni, v kateri je Marko resnično zablestel z zmago na tekmovanju Air & Style in tretjim mestom na evropskih X-Games. No, v filmu ga posamezni dogodki tega dne napeljejo na razmišljanje o preteklosti, položaju snowboardinga v Sloveniji, poškodbah, …
Marko je odličen športnik. Kako pa se je izkazal kot igralec?
Domen Smerdel: Marka neprestano skrbi ali bo vse dovolj kul in kako bo to sprejela »scena«. Verjetno zato, ker imam jaz včasih obute usnjene čevlje in srajco zatlačeno za pas. Morda sem najbolj ponosen na to, da sem ga ob snemanju spremnega besedila v enem dnevu naučil brati. Naj razložim: z ljudmi, ki niso igralci, mi je zelo enostavno delati pred kamero, ko morajo zaigrati sami sebe, na primer reagirati v nekem dialogu. Ko pa nekoga brez izkušenj postaviš pred tekst, pa čeprav si ga je napisal sam, se stvari malce zapletejo. Marko je potreboval kar nekaj časa in obkroževanja, da je poudaril prave besede in bil na koncu celo presenečen, kako naravno je vse skupaj izpadlo.
Kaj pa Ula? Kako je potekalo delo z njo?
Domen Smerdel: Ula ni imela zahtevne naloge, če izvzamem, da je morala govoriti angleško s švicarskim naglasom. Tudi ona je pravzaprav igrala lik, ki ni zahteval spremembe karakterja. Moja izkušnja z njo pa je bila prekratka, da bi jo lahko opisal drugače kot učinkovito, nasmejano in zelo simpatično. Zdaj ima na nek način mednarodno kariero, saj bo film distribuiran po vsej Red Bullovi medijski mreži in morda dobi še kakšno vlogo evropske poročevalke, mlade policajke, odvetnice. Kdo ve?
Če se ne motim, je to tvoj prvi veliki filmski projekt. Kakšni so občutki tik pred premiero? Bi najraje stekel v temno jamo in se skril, dokler se premiera ne odvrti?
Domen Smerdel: Ah, niti ne, samo minutaže je nekaj več kot pri večini drugih projektov. Je pa res, da je to na nek način prvič, da se ne skrivam za svojim podjetjem Baza Media 2.1 in govorim, da sem jaz predvsem direktor, dela pa vsa ekipa. Tak film potrebuje režiserja, zato ga tudi ima. Poleg tega sem prejšnji teden prebral intervju s fotografom Samom Vidicem, ki v filmu nesebično nastopa, pomaga režirati in snemati. Rekel sem si, da hočem tudi jaz svoj intervju.
Na snemanjih se običajno zgodijo marsikatere hecne prigode. Je bilo snemanje Grilomentary-ja zabavno? Zakaj?
Domen Smerdel: Najbolj zabavno, ko pogledam nazaj, je bilo snemanje prizora v katerem se pojavita kolega snemalca in montažerja Andro in Lavka. Mislim, da smo posnetek ponavljali več kot 30 krat in vzdušje se je spreminjalo od začetnega entuziazma, do popolne apatije in povsem na koncu, ko res več nismo vedeli kaj nam je storiti, neskončnega krohotanja ob vsakem polomljenem poskusu.
Boš po premieri v Sloveniji zvezda?
Domen Smerdel: Repatica. Sploh na afterju.
