Bjoern Einar Romoeren. Na prvi pogled smrtno resen, a v resnici skakalec z velikim srcem, je kmalu po tem, ko se je po dolgem premoru vrnil med skakalno elito, naznanil konec svoje kariere. Eden najbolj karizmatičnih skakalcev, ki bo na prvi aprilski dan dopolnil 33 let, je odločitev o odhodu naznanil prav tam, kjer je večkrat povedal, da se počuti kot doma – v Planici. Pa četudi letošnji finale ni potekal na njemu ljubši letalnici.
“Hvala vsem, ki ste kakor koli prispevali k super obdobju mojega življenja. Trenerjem, športnikom in ostalim, ki so me podpirali. Hvala sponzorjem Harila, Ica, Haglofs, Teamica in moji ekipi Kollenhopp. Še zadnjič sem se po Planici spustil s smučmi in sedaj se začenja novo obdobje mojega življenja z najbližjimi,” je Norvežan zapisal pod “selfie” s planiško skakalnico v ozadju na svojem profilu družbenega omrežja Instagram.
Romoeren bo postavil smuči v kot in se raje posvetil ženi Martine in psu Glennu [foto: Urban Meglič]
Vzponi
Romoeren je začetno poglavje svoje nihajoče skakalne kariere spisal leta 2001, ko je s 35. mestom debitiral na letalnici v Oberstdorfu. Dve leti kasneje je zabeležil svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, ko je dobil zadnjo tekmo novoletne turneje v Bischofshofnu, nekaj tednov kasneje je začel z zbiranjem kolajn na velikih tekmovanjih – v žep je pospravil ekipni bron na svetovnem prvenstvu v poletih v dolini Fiemme. V svetovnem pokalu je zbral osem posamičnih zmag, 22 uvrstitev na oder za zmagovalce, ima ekipni bron z olimpijskih iger, pet kolajn z ekipnih tekem na svetovnih prvenstvih v poletih in tri odličja s svetovnih prvenstev. Sezono 2003/04 je zaključil na tretjem mestu, kar je tudi njegova najvišja skupna uvrstitev v svetovnem pokalu.
Norvežan nam bo vsekakor najbolje ostal v spominu kot tisti Romoeren, ki je pred devetimi leti v Planici poletel najdlje in se za večno zapisal v zgodovino planiških poletov. Svetovni rekorder je ostal do leta 2011, ko je njegovih vrtoglavih 239 metrov za štiri metre preskočil rojak Johan Remen Evensen na prenovljeni skakalnici v Vikersundu.
V Planici je letos nastopil na obeh posamičnih tekmah, bil je 39. in 16. [foto: Dominika Ahačič/smucka]
… in padci
Med pripravami na novo sezono je leta 2011 začutil bolečine v spodnjem delu hrbta. Zdravniška diagnoza je pokazala, da gre za zdrs medvretenčne ploščice. Leto kasneje je po operaciji napovedal povratek med skakalno elito, saj ga je gnala želja po še kakšnem (tokrat posamičnem) odličju z olimpijskih iger in svetovnega prvenstva na letalnici, saj je prav v poletih vselej šele resnično (za)blestel. Skakalni karavani se je pridružil na poletih v Harrachovu, vstopnico nanje pa si je priskakal s prvim in sedmim mestom teden prej na tekmah celinskega pokala v Zakopanah. To sta bili tudi prvi “pravi” preizkušnji po premoru zaradi poškodbe.
Za norveško televizijo je dejal, da si še vedno želi skakati, a mu njegovo telo ne dovoli več, da bi se lahko približal najboljšim. Svoj zadnji skok je opravil na nedeljski drugi posamični tekmi v Planici, a kdove – morebiti bodo dolgoletnem rekorderju Planice dovolili, da s prvim poletom okrona novo planiško letalnico.
“No guts, no glory” ali “slava pogumnim” je (bil) njegov moto [foto: Klemen Zibelnik/smucka]