Deskar Žan Košir je eden izmed sedemnajstih slovenskih športnikov, ki se lahko pohvalijo z vsaj dvema olimpijskima odličjema. Srebro in bron si je 29-letnik priboril na nedavni olimpijadi v Sočiju. Olimpijska evforija se umirja in počasi si bo lahko oddahnil od dober teden dni trajajočih obveznosti do navijačev, sponzorjev, medijev in, kot pravi, kakšen mesec počel karkoli si bo zaželel. Sezono svetovnega pokala, v kateri je Žan pogrešal predvsem zmago in kristalni globus, so deskarji alpskega sloga namreč zaključili že pred olimpijskimi igrami. A cilje za novo štiriletno tekmovalno obdobje ima tržiški deskar že jasno zastavljene.
Od konca olimpijskih iger je že več kot teden dni. Je utrujenost še vedno prisotna?
Presenetljivo ne, kot kaže sem bil letos res dobro pripravljen, veliko pa je pripomogla preventiva, saj sem zelo redno obiskoval fizioterapije, masaže in izvajal stretching ter tako sproti odpravljal težave. Če bi primerjal svoje telo danes in po olimpijadi v Vancouvru leta 2010, bi lahko rekel, da se počutim štiri leta mlajšega in ne obratno. Mogoče pa sem le pod vplivom dobrih rezultatov, bomo videli, pomembno je le, da se počutim dobro, to je smisel vsega.
Občudovala sem vašo samozavest. Pred odhodom na OI ste namreč jasno napovedali medaljo. Vam je bilo zato težko ob prihodu v Rusijo? Se ne bojite neuspeha?
Sam ne bi ravno trdil, da sem bil samozavesten, moj cilj je bila uvrstitev do 5. mesta. Želja in moje sposobnosti pa so zagotovo bile vredne medalje, tudi zmage. V svetovnem pokalu se mi je zmaga letos uspešno izmikala, bil sem kar trikrat na drugem mestu, zato sem potihem upal, da se mi bo sreča nasmehnila v Rusiji. Ob prihodu na igre je bilo vse v najlepšem redu, doma sem treniral dobro, zato sem si v Sočiju najprej vzel dva dni odmora in se predal fizioterapevtski ekipi. Nato pa sta sledila dva treninga, kjer pa so se pojavile težave. Pogoji so bili namreč izredno slabi, dež in megla ter nevozna snežna podlaga, kar je prineslo slabše občutke pred prvo tekmo. A na koncu sem se zbral in premagal dvome. Glavni vir motivacije je strah pred neuspehom, s tem se spopadamo tudi športniki.
Koširja so zvesti navijači pozdravili že na Brniku [foto: Urban Meglič]
Na igre ste sicer pripotovali kasneje. Zdaj, ko je vse za vami, mislite, da je bila ta odločitev pravilna?
Velika tekmovanja so logistično dovršena organizacija. Glede na to, da so bile moje tekme na sporedu ob koncu iger, prej niti ni bilo prostora tam za nas. S tekmovalci, ki so že opravili svoje nastope, smo si samo izmenjali sobe in sedeže na letalu. Tako da tu nismo imeli manevrskega prostora, lahko bi prišel le še tri dni kasneje, prej pa ne.
Bili pa ste glavni akter slovenske reprezentance na zaključni slovesnosti. Kako je bilo?
Otvoritev v živo sem si ogledal že v Vancourvu, kjer sem z nestrpnostjo pričakoval, kakšni bodo občutki. Tu pa je bilo vse skupaj zelo sproščeno in zabavno, nenazadnje je velika čast nositi državni simbol in predstavljati svojo deželo pred celim svetom. So pa Rusi pokazali svojo bogato zgodovino, umetnost in glasbo, zaključna slovesnost je bila mogočna.
Deskarski dvoboji so izredno napeti. Greste lažje drugič na progo, če ste si v prvi vožnji prideskali prednost?
Če je razlika minimalna, to ne igra velike vloge, a občutek je boljši, če sem po prvi vožnji v prednosti.
Ko vas kamera pokaže v startni hišici ste videti zelo mirno. Tudi pred finalnim dvobojem z Vicom Wildom je bilo tako. Kaj vam takrat roji po glavi? V enem od intervjujev ste dejali, da boste recitirali pesem Soči.
Miren delujem, ko mi je jasno kaj bom počel na progi. V glavi si ves čas ponavljam zelo enostavna navodila, ki si jih pripravim pred tekmo, večinoma gre za popravke tehnike iz treninga. Sam nisem agresivna oseba in sem pravo nasprotje Vica. Res je, izpolnil sem svojo obljubo in se ponovno na pamet naučil Soči Simona Gregorčiča, ki sem si jo za krepitev samozavesti recitiral vsako jutro v zadnjih desetih dneh pred igrami.
Zlato ste zgrešili za 11 stotink. Je bil to hud poraz?
V prvem trenutku da, saj sem bil na zadnjih osmih tekmah še četrtič drugi, še četrtič poražen v velikem finalu. Ko pomislim na to, je bolečina velika in me mine vsako veselje. A sedaj to ni več pomembno, zanima me izključno moja prihodnost, kjer si želim izkoristiti priložnosti, ki me čakajo, odpraviti svoje pomanjkljivosti ter biti še močnejši. Poti nazaj ni.
Vseeno imate dve olimpijski medalji in ste v druščini šestnajstih slovenskih športnikov, ki jim je ta dosežek uspel. Pa vam je katera ljubša?
Prve ne pozabiš nikoli, enako velja pri meni. Bronaste sem bil bolj vesel, saj sem se zanjo neposredno boril v malem finalu in boj zmagal. Srebrna pa je le vmesna postaja do zlate, brez katere kot kaže ne gre.
Deskarskemu junaku je ljubša bronasta medalja [foto: Urban Meglič]
Vaših uspehov so se veselili tudi sokrajani. Na sprejemu vas je pričakalo ogromno ljudi. V Tržiču takšno množico v zadnjem času redko vidimo. Ste bili presenečeni?
Presenečen in navdušen, to je posebna čast in Tržič je ponovno pokazal, da mu srce bije za šport. Nenazadnje je to mesto dalo že ogromno vrhunskih športnikov, olimpijcev in ne bojim se, da ob taki predanosti ta zgodba ne bi imela nadaljevanja.
Med nastopi na olimpijskih igrah ste poskrbeli za izjemno prepoznavnost Tržiča, s svojo iskrenostjo in simpatičnostjo pa ste si pridobili ogromno novih oboževalcev, še več pa oboževalk. Koliko vam pomeni prepoznavnost?
Olimpijske igre so izjemen dogodek, kjer lahko posameznik stopi iz povprečnih okvirjev, za kar poskrbijo mediji. Osebno si prepoznavnosti ne želim in sem se ji do sedaj uspešno izogibal. Bolj pomembno se mi zdi, da sem naredil nekaj za šport in svojo okolico, želim biti zgled in motivacija za športen način življenja. Če bo moja prepoznavnost pripomogla k temu, potem sem dosegel svoj namen.
Prvega Tržičana z olimpijsko medaljo so množično pozdravili tudi sokrajani [foto: Urban Meglič]
Povedali ste, da boste brez dvoma še tekmovalno deskali. Bi bilo drugače, če bi iz Rusije prinesli vsaj eno olimpijsko zlato?
Res je, počutim se močnega in sposobnega še za nekaj sezon, pred mano je še veliko športnih ciljev. Tudi zlata medalja ne bi spremenila te odločitve, že pred tem sem se videl v naslednji sezoni. Razlog je jasen, že drugič zapored sem v zadnji tekmi izgubil enega izmed kristalnih globusov. Bo pa potrebno še dvigniti mojo psihofizično pripravljenost in deskanje na višji nivo, da mi bo to uspelo.
Je odločitve o (ne)nadaljevanju športne poti lažje sprejemati, ker delujete samostojno, torej ste (načeloma) odvisni le od samega sebe?
Ne, name tako ali tako nima nihče dovolj močnega vpliva. Je pa res, da se počutim veliko bolj svobodnega znotraj svoje ekipe in zato ni negativnih misli. Kdor bi me sedaj hotel omejevati, bi naredil več škode kot koristi, ampak verjamem, da me odgovorni tako dobro poznajo, da jim take ideje ne pridejo na misel.
Je bil Soči boljši od Vancouvra? Pa ne zgolj v rezultatskem smislu, mislim predvsem v organizacijskem.
Na nek način sta si bila oba zelo podobna, razlika je nastala le v načinu razmišljanja in življenja v dveh popolnoma različnih državah, kar se je odražalo na nekaterih področjih, a sem to pričakoval. Gre pa za dve obmorski mesti, ki sta le korak oddaljeni od prečudovitega gorskega sveta, tako da so bili pogledi na naravo v obeh primerih nepozabni. Na organizacijo nimam nobenih pripomb.
Z olimpijskimi igrami se je za vas končala tudi letošnja sezona, ki je imela vsega šest tekem. Se vam zdi, da deskarje FIS zapostavlja v primerjavi npr. z alpskimi smučarji?
Zame je bilo letos osem tekem na najvišji ravni, osem pomembnih tekem, kjer si nisem smel privoščiti napak. Za teh osem tekem sem se v zadnjem letu intenzivno pripravljal deset mesecev, kar na koncu šteje je to ali mi bo oziroma je uspelo ali ne. Zelo podoben cilj bi imel v primeru, da bi imel le eno ali pa dvajset tekem. Verjetnost za uspeh je ob manjšem številu tekem manjša, a je psihični napor večji, saj ima večji vpliv tudi faktor sreče. Nenazadnje pa je fizično veliko bolj naporno držati formo 20 tekem. So plusi in minusi, vsi pa v svoje uspehe vlagamo ogromno dela in odrekanja, zato tukaj ne bi nikogar precenjeval ali podcenjeval. Če bi vprašali FIS, bodo trdili, da je v deskanju 24 tekem, saj imamo še boardercross in freestyle. Včasih je res lahko en tekmovalec tekmoval v večih disciplinah, sedaj pa je šlo vse v specializacijo in profesionalizacijo, tako da je to nemogoče. Delno pa je seveda na zmanjšanje tekem vplivala kriza, kar pa naj bi se rešilo v naslednjem olimpijskem obdobju, ko bo Audi postal glavni pokrovitelj vseh FIS svetovnih pokalov, tako da me za našo prihodnost ne skrbi.
Žan si želi s svojimi uspehi za deskanje navdušiti mlajšo generacijo [foto: Urban Meglič]
Vem, da z letošnjo sezono niste popolnoma zadovoljni. Kljub temu ste dobitnik dveh olimpijskih medalj. Kako ste se oziroma se še boste za to nagradili?
Nagrada mora vedno delovati stimulativno, zato je tu treba biti pazljiv, saj se kaj hitro lahko zgodi, da pride do kontra efekta. Tako sem se v preteklosti raje malo kaznoval in odrekal, kot pa nagrajeval. Vendar mislim, da sedaj lahko naredimo izjemo. V materialnem smislu si bom privoščil kar nujno potrebujem, proslavljali pa smo že kar nekaj v zadnjih dneh, tako da je bilo kar nekaj veselja na mojem obrazu. Najbolj pa me zadovoljijo športni užitki. Do sedaj sem se zaradi nevarnosti poškodb moral izogibati nekaterim športom, sedaj pa bom kakšen mesec počel karkoli si bom zaželel, brez ovir.